SEJALEC

Stojim pred sliko. Čisto blizu. Vidim le pastelne barve, v rjavih, prstenih, oker odtenkih, včasih bledo zelenih. Nekje v ozadju vidim nekaj pastelno sivega. Širok čopič je gospodaril po platnu. Barva se drzi barve, ne preliva se. Stopim korak nazaj, dva, tri, do sredine dvorane. Prikaže se sejalec. Z desno nogo stopa naprej, v levici drži pehar, z desnico z rahlim zamahom meče pšenična zrnja.

Kaj v resnici dela sejalec, se sprašujem. Seje, že, že. Toda iz zrnja bo vzklila pšenica. Pšenica bo dala življenje sejalcu, družini in mlademu rodu. Slikar ni narisal sejalca, slikar je upodobil novo življenje, umetnik je posejal bodočnost.

In kje sem jaz, ti, kje smo mi, vi, v sejanju? Kaj sejemo, kaj žanjemo? Kakšne misli, besede, dejanja sejemo? To se mi zdi pravo vprašanje. Tisto kar mislimo, tisto kar govorimo, tisto kar delamo, se nam vrača, ker to sejemo. Torej sami ustvarjamo svoj vsakdan, svoj vsakteden, svoje vsakoleto, ne nekdo drug. Le mi sami.

Pomislil sem, da bi si v teh prelomnih dneh vsakdo od nas narisal svojega sejalca, na papir, na platno ali samo v mislih. To bo tisti sejalec, ki nam bo prinesel zdravje in srečo in mir v duši. Vsakomur od nas zato želim, da bi v prihajajočem letu dobro sejal in za dobrim sejanjem pride dobra letina. To je zakon narave.

Srečo Vernig