Novoletna čestitka 2025

Poglejmo. Sedimo v udobnem naslanjaču, v coni udobja; če stol spremenimo v ležalnik, se lahko tudi uležemo. Paše, ali ne? Stanujemo v nekem balonu, ki nima ne oken, ne vrat. Še dimnika nima ta naša hiša. Noben prepih nas ne ujame, ne vetrič, ne vihar. Mogoče s kakšnega tv sprejemnika zaslišimo zvok vetra, tako za okus, ampak nas ne zmoti preveč. Dremež se nas prijemlje, oči se zapirajo, možgani počivajo, na pol dremljejo, spijo. Se vam zdi, da je to sreča, zadovoljstvo, notranja izpopolnitev? V redu, v redu, dobro, dobro. Tudi, če je kaj pelina vmes. Naše življenje je predvidljivo, ni motenj, ni stresov, smo v nekem zavetju, v brezveterju. Ali se res počutimo dobro in zadovoljno v svojem vrtičku, v svojem udobju? In vprašajmo se še, ali v tej naši gredici kaj zraste, kaj novega, kaj sproščujočega? Nič, o?

Mogoče je prišel čas, da nekoliko spremenimo svoj vsakdanjik, v resnici svoj enoličen način življenja. Privoščimo si kakšno drobno spremembo, nič dramatičnega, nekaj drobcenega, mogoče majhen korak iz vsakdana, iz udobja, korak v druge barve, proti severu, proti jugu, proti neuresničeni želji, proti potlačeni samouresničitvi. Nikakršnih ovir ni in ne preprek in spoznali bomo, da so strahovi samo v naših glavah. Kar pogumno torej. Pogum ne pomeni, da greš v brezglavi boj, pogum pomeni, da se premakneš iz cone udobja, mogoče tudi potlačenega nezadovoljstva, v nov svetel zračen prostor. V resnici presežemo svoj več ali manj predvidljiv vsakdanjik, stopimo v drugačno, nekoliko spremenjeno doživljanje svojega vsakdana. Srečamo se s skritim delom življenja, s svojim spečim hrepenenjem. Tako preprosto je to. Postrezimo si, zaslužimo si.

Predlagam, da poiščemo svinčnik in papir in zapišemo vsaj eno samo samcato spremembo, za katero smo se namenili, da jo uresničimo v svoje dobro, v prihajajočem letu 2025. Verjamem, da se bomo srečali z novo notranjo pomirjenostjo. Torej, stopimo v svojo novo cono udobja. Pa srečno in zdravja polno.

Srečo Vernig