Pod rumenimi macesni

Tam na robu planine, nekoliko zahodno pod Stolom, rumenijo macesni. Zlato rjave iglice najavljajo prihajajočo zimo. Pod macesni spodaj ležeči travnik preči komaj zaznavna stezica. Porumenela posušena trava daje prostorček za počitek. Sedem, odprem nahrbtnik, natočim si kavo v obtolčen lonček. Glavo naslonim med roke, nekaj minut pomeditiram, vmes počasi pijem črni napitek in že pogledujem po skromnem rastišču. Proti vrhu brežine kraljuje mogočen macesen. Naredim nekaj korakov in že sem pri koreninah mogotca. Pobrskam po žepih in iz njih privlečem tri srebrne novčiče. Položim jih pod korenine in jih pokrijem s črno rjavo zemljo, ki sem jo nastrgal med travnato rušo. To je moja daritev pozabljenim bogovom, z željo, da mi podarijo srečo in ljubezen in zdravje in mir v duši. To je moj skriti oltar hrepenjenja.

Vsako leto se vračam na ta daritveni prostor, preden se zlomi moč noči in se prične daljšati dan. Pobožam travo, ki pokriva novčiče in se danes za naslednje leto priporočam za več miru v mojih mislih, priporočam se za umirjen življenjski ritem, za krepilni počitek. In nenadoma postajajajo moje misli mirne, srce začne biti počasneje, umirjeno. To je magija, pomislim, čarovnija mojih treh novčičev, ki berejo moja skrita hotenja.

Glede na moje dobre izkušnje, Vam za naslednje leto priporočim, da pod kakšno korenino drevesa, ki je blizu vašega doma položite tri novčiče, za srečo, za ljubezen, za zdravje. V mislih se priporočite za drobne spremembe. In čarovnija se bo zgodila, v vaše dobro, zanesljivo. To je odgovor narave, to je zgodba o treh novčičih pod rumenimi macesni.

Bled, 25. december 2023

Srečo Vernig