Pojdimo na sprehod; na drobno sneži. Šal, kapa na glavi, zimska jakna, pod njo topel pulover, na rokah debele, debele rokavice. Občudujmo kristalčke, ki se vrtinčijo v zraku. Kristalčki v snegu, diamanti v mislih, nove zamisli pred očmi. Spremenimo kristalček v idejo in idejo uresničimo. Zakaj ne? Vse je mogoče!
V pomladnem enakonočju poglejmo v nebo. Zagledali bomo zvezdni utrinek. Nam je namenjen. Za njim se skriva nekdo, ki misli na nas; nevidna Zvezda vodnica je to. Spremlja nas na vsakem koraku in nas varno vodi po poti našega zemeljskega sprehajanja. Sledimo ji!
Prisluhnimo šelestenju gozda. Kaj nam pravi veter, ki se podi skozi krošnje smrek, ko nam razmrši lase, ker smo si pozabili nadeti kapo. Pravi nam, da pojdimo naprej, naprej po svoji začrtani poti. Odženimo prazne strahove. Prazen strah nas ovira. Strahu ni, le mi sami si stojimo nasproti.
Poglejmo si zoisovo zvončnico, ki nam med dvema sivima skalama ponuja na ogled svoje drobne modre cvetke. Čaše se nežno pozibavajo v poletni vročini in nas vabijo, da se usedemo v senco pod skalo in si malo odpočijemo, da zajamemo sapo, da se naše misli umirijo. Mirne misli prinašajo treznost in razsodnost in lepšajo naše bivanje.
Spočijmo si oči na kranjski liliji, tisti zlato oranžni, ki je kot zlato jabolko skrito med rušjem tik pod gozdno mejo. Temne pike na cvetnih listih poudarjajo njeno lepoto. To lepoto moramo zaznati, užiti, vsrkati v svojo dušo. Ta lepota prinaša svežo energijo in bistri misli, naše misli. Te nas pomikajo naprej.
Sprehodimo se po stezi ob robu travnika. Travniške bilke se pozibavajo v poletni vročini. Sliši se čebele, ki nabirajo med. Ali slišimo zvok njihovih kril, ali slišimo premikanje travniških bilk, ali slišimo travnik? Postojmo in prisluhnimo; slišali bomo travnik, zaznali bomo skrito življenje nevidnih prebivalcev v njem. Zaslišali bomo utrip svojega srca, umirjen utrip, ki nas nosi naprej.
Stopimo pod rumene macesne; sonce ravno vzhaja. Odpočijmo se. Zaužijmo zajtrk. Ali slišimo drobno petje siničke tam zgoraj na veji? Prisluhnimo tej glasbi. In ob tem bomo slišali kako drobne macesnove iglice padajo na tla. Drevo se pripravlja na zimsko spanje. Ko se odpravimo naprej nam zašepeta, da se na strmem hribu kamor smo namenjeni vedno najde pot na vrh, čeprav hodimo po brezpotjih. In zašepeta še, da ko bomo odhajali v Doline, bomo tam vedno srečali studence, studence lepih misli, ki preženejo vsakodnevne skrbi. Zajemimo v pest svežo vodo in popijmo požirek, da se odžejamo, da si povrnemo moči, da naredimo nove korake.
Vse to so drobne želje, želje, ki jih lahko uresničimo. Prav nič nas ne stanejo. Vzemimo si čas zanje, vzemimo si čas zase. Zapodimo se med zimske snežinke, oglejmo si zvezdni utrinek v pomladnem enakonočju, stopimo v gozd, obhodimo travnik, sprehodimo se po planinah pod Stolom, Stamaram, ali kje drugje; osvežimo si pogled na zoisovi zvončnici ali kranjski liliji, spočijmo se pod rumenimi macesni, popijmo požirek vode iz Urbasovega studenca. Vse želje štejejo. Prinašajo Nam zdravje in srečo in radost in veselje in iskrico v očeh, te drobne želje.
Srečo Vernig
