ZAVOD ZA KULTURO BLED, MUZEJSKO DRUŠTVO BLED
VABI NA PREDAVANJE:
VIDO KREGAR – PEŠ DO NIKOLAJA KUZANSKEGA,
v četrtek 8. november 2018 ob 18.30 uri v zgornji dvorani Festivalne dvorane.
To pomlad sem obiskal kraje, kamor so v zgodnjem novem veku romali Slovenci. Obiskal sem tri sveta volilna nemška mesta Koln, Mainz in Trier, zraven pa sem videl še marsikaj, saj so dogodki iz Porenja močno vplivali na življenje Slovencev. Pri tem je za vas predvsem zanimiv obisk rojstnega kraja Nikolaja Kuzanskega, ki je kot briksenški škof tudi umirjal puntarske misli blejskih in bohinjskih kmetov.. Spotoma sem prehodil še Trubarjevo pot od zibelke do groba in obiskal kraje kjer je Jurij Vega napisal najbolj tiskano knjigo vseh časov – logaritemske tablice. Na poti sem bil sedem tednov in prehodil na okroglo 1500 km.
Pot na spodnji Ren je bila pot po slovenski dediščini, ki je v tem primeru zelo obširna. Vidikov je tudi kot smeti in zato je prav, da izluščim nekatere poudarke, in jih seveda na svoj način apliciram na sedanji čas. Na poti sem srečal kraje, kjer so delovali najbolj aktivni in znani Slovenci vseh časov. Vse je nekako namenjeno promociji pešačenja. Namen pa je v smislu pojma Bummel, kot ga deklarira Klapka.
Prvi del Primusova dediščina
Trubar je bil, poleg ostalega, za nas že nekaj dni zelo poudarjenega, tudi eden prvih Slovencev svetovnega formata. Od Rašice sem šel najprej še k njegovemu krstu v Škocjan, kjer je tudi prav prijetno. Baje je imel zadnjo mašo na Kranjskem pred večnim odhodom v tujino v cerkvi sv. Jakoba v Kamniku, tam kjer je sedaj klošter. To je vsaj meni dokaj blizu. Pot sem nadaljeval po meni in tudi vam znani bližnjici čez Zilo, pa potem mimo pokojnega Šabspetra – Sternwirta v Inomost in preko gora v Kempten, kjer se je Trubar za kar nekaj dni ustavil. Potem sem šel dalje preko Donave in švabske jure v Derendingen in se ustavil na njegovem grobu.
Drugi del Veharjeva dediščina
»Kar zadeva uspešnice, sem doslej mislil, da imata biblija in »Tarzan, sin divjine« rekord vseh časov. Iz informacij knjižnega sejma pa izhaja, da je svetovna uspešnica logaritemska knjiga z lepo urejenimi tablicami. Sklenil sem, da bom napisal humoristično logaritemsko knjigo. Človek mora s časom naprej.»
Tako je židovski humorist opredelil dediščino Jurija Vege, ki je bil nedvomno Slovenec. Zanimivo pa je to da je Moravčan, ki je bil doma »veharjov Jur« ali pa kar »Vehar« svoj osnovni talent pridobil in potem izbrusil v domačih (slovenskih) krajih in rekah, potem pa se šel udinjat v avstrijsko vojsko in z njo obredel Evropo ter na fronti na Renu (Fort Luis, Manheim, Mainz, Wiesbaden, Hekl in Dietz), ko ni imel kaj pametnejšega početi, računal in izračunal logaritme, ki so postali svetovni bestseler. Šel je pa še tako daleč, da je bralcem svojega „špeha“ ponujal nagrado, seveda le pod nekaterimi pogoji, približno tako kot slavisti (profesorji slovenščine) sedaj ponujajo višjo oceno tistemu, ki je knjigo prebral. Veharjevo delovanje pa je deloma tudi podlaga nemške nacionalistične pesmi Wacht am Rhein. Tej Veharjevi temi se bomo posvetili tudi v petem delu poti.
Tretji del Marksizem
Pokojni „Korel“, z njim po navadi imenujemo Marxa, ki je tudi eden od „uržahov“ za to pot, pa pravzaprav ni nič kriv, saj ni Slovenec. Še celo ne Avstrijec, pa še čisto ta pravi Nemec ne, čeprav je pisal nemško in se poročil v neko „von“. Med prijatelji je pa tako ali tako bil Maver, se pravi afriški (zamorski) Arabec. Je pa za razvoj slovenskega narodnega vprašanja in notranjega dogajanja zaslužen s svojo idejo enakosti državljanov, ki je dokaj podobna Jezusovi veri. Manifestiral jo je sicer nekoliko drugače in s tem prišel v konflikt z interesi starejših treh redov človekove družbe, še predvsem z bellatores in oratores, čeprav so oratores po lastnem in nespornem mnenju v resnici pridigali svojo verzijo Jezusove vere v enakost vseh ljudi. No ja, konflikt se je začel že par dni prej, tudi vsebina treh razredov se je spremenila, rasel tačas ko je Marx živel in se po njegovi smrti, pač v okoliščinah velikih vojn, ki so najboljše gojišče vsakršnih nasilnih nasprotnikov reda, razširil do take mere, da je dobil domovinsko pravico tudi v Sloveniji, kjer se sedaj naprej uspešno nadaljuje in mu ni videti konca, posebno še v povezavi s pravico Slovencev do obstoja, ki pa so kljub majhnosti, ostanek ene najstarejših človeških entitet v Evropi.
Četrti del Romarska tradicija
Pot se pa nadaljuje do cilja, bolj ali manj, anonimnih romarjev, v nasprotju recimo s Kompostelci, ki so romali na konec sveta (tedanjega seveda), v Aachen in Korneilenmuenster, Koeln in pa Trier (ta je sicer že odkljukan), kar je lepo dokumentirano, tudi literarno, in po literaturi to romanje sega v davne čase kuge in pred odkritje Amerike, v leto 1349. Aachen je sploh zelo pomemben kraj za Slovence, saj je bil tam sedež prvega katoliškega cesarja, in se kapele sedaj imenujejo po skladišču relikvij, kjer je imel spravljen plašč svetega Martina, pa še zadnji Karoling (Arnulf), ki je bil po materi Slovenec, ki je bil pa hkrati edini pravi cesar slovenskega rodu oziroma slovenskih prednikov, je včasih tam stanoval. Tam so Slovenci, in nemara ne samo Kranjci, čeprav so dostikrat omenjeni kot Ogri, ustanovili leta 1495 nadarbino ki je skrbela za duhovniško službo s stalnim dohodkom pri oltarju v veliki cerkvi device Marije. V ustanovni listini te nadarbine je tudi zapisano, da so ta oltar že zdavnaj na svoje stroške postavili slovenski romarji. Ta oltar so pozneje preimenovali v oltar svetega Cirila in Metoda, kar je tudi vredno razmisleka. Omenjeno v knjigi Slovanska blagovestnika sv. Ciril in Metod Mohorjeva Celje 1963. Tudi je bil oltar spotoma posvečen še cerkvenim »štirim doktorjem« sv. Avguštinu, Hieronimu, (ki je po najnovejši papeževi izjavi bil še celo iz Ljubljane) Gregorju in Ambrožu, po katerem pa je krščen en od mojih sinov. V nekaterih zapisih o romanjih na spodnji Ren se še tudi omenjajo vinedi ali venedi, zaradi katerih je bilo romanje lažje, ker so kranjski jezik še razumeli. Prav spodobi se obuditi tradicijo in spomin ter zopet obiskati sveti kraj naših prednikov s katerimi nas vežejo take prisrčne vezi. S Koelnom je stvar podobna, treba ga je videti, čeprav so ustanovo za pedenanje Slovencev v tem mestu, ki sta jo ustanovili mesti Ljubljana in Kranj, že pred par sto leti prodali, in sem se moral znajti po svoje. Spotoma pa sem obiskal še Neandertal, skozi katerega teče potok Diesel in kjer je baje nekaj časa stanoval moj praded. Ker sem neke vrste prijatelj Bleda sem obiskal tudi Kues, od koder je bil doma nekdanji lastnik Bleda, ki se je v zgodovino zapisal z nekaterimi pomembnimi podatki o stanju vere v naših krajih pred velikim kmečkim uporom leta 1515, ki je bil po svojih značilnostih uvod v nemško kmečko vojno.
Peti del Germanske zgodbe in miti
Na poti proti domu pa sem obiskal še nekaj najlepšega v Nemčiji, namreč sotesko Rena in tam lepo in lepo pojočo deklico Loreley, ki je baje k sebi zvabila neskončno morje brodarjev in splavarjev, tako da je njenih žrtev mnogo več kot jih je terjala največja nemška pomorska bitka pri Jutlanden med prvo svetovno vojno. Pot ob Renu navzgor pa bo obrala še nekatere Vegove točke. Nemara pa bo čas še za kak razmislek o nekem znancu iz Auerbachove kleti v Leipzigu, kamor so se preselili nemški doktorji iz Praške univerze in ustanovili lepziško nacijo, ki je Nemcem sugeriral, (sicer v okviru stare legende), da je treba za svoj cilj vse žrtvovati, tudi če se ves svet sesuje v črepinje. Na koncu pa sem bil še v Speyerju, kjer se je končala življenjska pot prvega habsburškega cesarja.
Vido Kregar
